Srce parajoče pismo Luisu Salomu: “Luis, tvoj obraz ni govoril, da boš odšel”

Avtor prispevka: , objavljeno 9. junija 2016 .

Luis Costa Balboa, desna roka in ena izmed najpomembnejših oseb v karieri Luisa Saloma, je svoja čustva ob izgubi varovanca izlil na papir. Po tragičnem dogodku je sebi v tolažbo napisal pismo naslovljeno na nesrečnega dirkača. Prevedli smo ga v slovenščino in ga objavljamo v celoti.

 

“Tolikokrat sem že poizkusil, da ne bi mislil na to. Ampak res je neizogibno, da ne bi mislil nate čez cel dan.

Težko si predstavljam, da te ni tukaj, da nisi z nami. Da te ne nadzorujem, kako voziš skozi ovinke. Da te ne oštevam, da si naredil kaj narobe. Nič več ne bo tako kot je bilo.

Odšel si. Odšel si brez slovesa.

Noben izmed članov naše ekipe ni bil pripravljen na takšno situacijo.

Bil je preklet drugi prosti trening, sicer kot katerikoli drug trening v petek popoldne. Ne, to ni bila vojna, v kateri bi se morali boriti za življenje in tudi nisi trpel za nobeno boleznijo. Bilo je le tvoje življenje. Bili so motorji, ki so ti dali vse.

Luis…

Prekleto! Tisti dan tvoj obraz ni govoril, da boš za vedno odšel.

Bil je petek popoldne. Tik pred novinarsko konferenco si se šalil z mano in Eduardom Perealesom. Saj veš, tvoje potegavščine in rime o številki 5…! Spet si me ‘zafrknil’.

Zagrabil sem te za pas, da bi te ‘pretepel’, ti baraba si se mi pa le samo smejal.

Potem si šel in me pustil, a le za kratek čas… Spet sem nasedel še eni tvojih potegavščin. Eduardo je vedno držal s tabo, ko si se norčeval in me vlekel za nos s tvojo norčavostjo.

Nato smo govorili o mojem Tmax-u. Zaljubil si se vanj. Ko si ga vozil te je čisto zmešal in enega ravno takega si kupil tvojemu očetu.

Komentiral si mi tvoje treninge z Yamaho MT07… Tudi motorje Supermotard.

Prekleto, Luis. Kakšno sranje je vse skupaj, stari…

To vse pišem tebi v čast. Da se bom vedno spomnil, kakšna velika in dobra oseba si bil.

Na motorju si bil kot podivjani konj na dirkah – agresiven in neustavljiv.

Na televiziji se prav tako nisi zdel tako simpatičen. Toda enkrat, ko te je človek spoznal in ti zaupal, se te močne vezi zaupanja več ni dalo ustaviti. To mi je bilo všeč pri tebi, tudi jaz sem tak.

Hočem jokati, toda ni mi ostalo več solz. Moram ti pisati, da se boljše počutim.

Preklet dan, prekleta ura, preklet trening, preklet ovinek, prekleta nesreča. So to sanje? Prooosim Bog, naj bodo to sanje!

To bi moral biti konec tedna za veselje. Kot akcijski film z najlepšim koncem, toda scenarij se je nenadoma spremenil in pokazal vse grdo kar je vmes.

V petek, pred prvim prostim treningom, si mi povedal, da si pustil ključe mojega skuterja na mizi. Jaz sam zaradi družinskih zadev nisem mogel priti na prvi prosti trening, toda za drugega sem ti obljubil, da bom točen kot ura.

Bil si res dober fant. Presenetil si me vsak dan, znova in znova. Še takrat v petek, ko si se že moral osredotočati na motor in vožjo, si mi ob 14:22 preko Whatsappa poslal sporočilo, kako se počuti moj oče po napadu tesnobe.

To lahko stori le nekdo, ki ima res veliko srce.

Prvi prosti trening si končal osmi. Tako zadovoljen in vesel si bil na tvojem Kalexu.

V tovornjaku SAG Racing Team sta se kot ponavadi, Jesko Raffin in ti raztezala. In ko sem te videl na vseh štirih, kako izteguješ hrbet, sem te za šalo brcnil v rit. Povedal sem ti besede, ki dirkače vedno sprostijo. Kot vedno, sem ti dal nasvete, da uživaj v treningu in, da se naj vse odvija kakor se bo, samo po sebi.

In, Luis… Zadnjikrat sem te videl v ovinku 4. Sedel sem na skuterju Repsol, ti si pa treniral zelo divje in hitro.

V zapiskih sem poudaril opombo, moral bi ti jo povedati ob koncu treninga. To, da v ‘La Moreneti’, vstopajoč z leve, izkoriščaš progo zelo dobro in si v tem sektorju en izmed najhitrejših.

Toda ti si me spet presenetil in nikoli več nisi stopil pred mene. Jaz sem te čakal pri skuterju. Jaz sem te čakal z listo tvojih časov, z mojim zemljevidom proge, z mojim pisalom, z mojimi zapiski…

Zamahali so z rdečo zastavo… Preostalega več nočem omenjati.

Nikoli več ne želim ponoviti tragičnih trenutkov, ki sem jih preživel po tvojem padcu. Ta agonija… Le gledal sem te lahko, kako nemočen ležiš v 12. ovinku dirkališča v Barceloni… Tudi na progo me niso spustili. Niso mi pustili, da bi videl kako si, če se premikaš, če govoriš… To je najtežje, kar sem kdajkoli videl in preživel v mojem življenju.

Prijatelj, zdaj ti na progi ne bom mogel več nikoli pomagati. Ampak lahko bom gledal tvojo zvezdo, kako bo v temnih nočeh sijala z vso svojo močjo. Največja zvezda v vesolju, ‘Zvezda številka 39’.

Mojo mapo z zapiski in pisalo bom pa obdržal. Za tisti dan, ko se ponovno združimo tam zgoraj. Takrat te bom lahko spet nadzoroval, kako drviš skozi ovinke. In ko se bodo končali treningi v raju, se bomo spet šalili s tvojimi potegavščinami o številki 5.

Zapustil si nas, stari…

Moj hitri dirkač. Tam, kjer si, nadaljuj ježo s to neustavljivostjo. To te opisuje in ta te je zaznamovala.

Bil si, si in boš – vedno moj, vedno Mexicano.

Luis Salom Horrach
7-8-91 / 3-6-16

1.005 Comments