Spomin na Alberta in Antonia Ascarija

Avtor prispevka: , objavljeno 12. julija 2014 .

Alberto Ascari, sin enega največjih italijanskih dirkačev v obdobju med obema vojnama, je postal en najbolj dominantnih in priljubljenih šampionov. Slovel je po svoji pazljivi natančnosti in zelo dobrim pogledom nad dogajanjem, kar ga je naredilo enega najvarnejših voznikov v zelo nevarnem času; bil pa je tudi zloglasno vraževeren in je v odlašanju usode naredil marsikaj. A njegova ne povsem pojasnjena smrtna nesreča –v praktično isti starosti kot njegov oče, v istem dnevu v mesecu in v srhljivo podobnih okoliščinah– ostaja ena največjih skrivnosti v zgodovini Formule 1.

Alberto Ascari, rojen 13. julija 1918 v Milanu, je imel le sedem let, ko je njegov oče Antonio, aktualni evropski prvak, umrl v nesreči na VN Francije v Montlhéryju medtem ko je na dirki vodil. Do takrat je bil mali Alberto že davno vpleten v dirkaški svet, spoznal je številna sloveča dirkaška imena, vključno z Antionovim tesnim prijateljem Enzom Ferrarijem, ki je občasno obiskoval cvetočo Ascarijevo predstavništvo Fiata v Milanu. Kljub tragični izgubi svojega dragega očeta je tudi Alberto slednjič podlegel čarom dirkanja. Pri tem mu je pomagalo tudi njegovo slavno ime, čeprav je začel na dveh kolesih; pri 19 letih starosti so ga sprejeli v motociklistično moštvo Bianchi. Svojo prvo dirko na štirih kolesih je odpeljal leta 1940 na Mille Miglia, kjer mu je Enzo Ferrari ponudil sedež v njegovem povsem novem avtu AAC 815 Spyder. Ko je Italija vstopala v 2. svetovno vojno, so Ascarijevo delavnico, sedaj pod Albertovim vodstvom, zasegla vojska in v njej vzdrževala vojaška vozila. Med vojnimi leti je tudi vzpostavil transportno podjetje in italijanskim vojnim skladiščem v Severni Afriki dobavljal gorivo. V tem poslu je bil njegov partner Luigi Villoresi, dirkač, s katerim sta vzpostavila razmerje kot oče in sin. Proti koncu vojne je Alberto postal družinski človek, potem ko se je poročil z Mietto in postal oče Patrizie in Antonia, ki je bil imenovan po njegovem slovitem dedku.

Glede na vse svoje družinske obveznosti Alberto ni bil več pripravljen znova dirkati, a ga je Villoresi prepričal k nadaljevanju. Leta 1949 sta postala moštvena kolega v moštvu Enza Ferrarija, kjer je Ascari povsem prevladal in postal prvi dvakratni svetovni prvak. Leta 1952 je s svojim Ferrarijem 500 slavil na šestih od sedmih dirk Svetovnega Prvenstva, in tudi leta 1953 je povsem pokoril konkurenco ter prišel do petih zmag in pripeljal svoj drugi zaporedni naslov. Ascari je bil izjemen voznik, ki so ga njegovi tekmeci zelo cenili, hkrati pa je bil tudi priljuden in so ga oboževale tudi običajne množice.

Pri tem mu je kajpak pomagalo njegovo izjemno nasledstvo, kakor tudi nadvladujoče vozniško znanje, a k njegovi priljubljenosti je pripomogla tudi njegova zmagovita osebnost. Zlahka je bilo moč vzljubiti junaka, ki se očitno ni nosil previsoko, voznika, ki je s svojo telesno pojavo vzbudil italijanski nadimek »Ciccio« (obilen), in katerega odprt in prijateljski karakter se je dal videti že v njegovem širokem nasmehu. Celo njegova izrazita vraževerja so bila po svoje sprejemljiva, konec koncev je šlo za povsem človeško reakcijo na nevarnosti v dirkanju. Črnih mačk se je izogibal kot bi bile kužne, strašno se je bal nesrečnih številk in nikdar ni dovolil, da bi se kdorkoli drug ukvarjal z aktovko, v kateri je imel svoje dirkaške pripomočke: srečno svetlo modro čelado in majico, pa očala in rokavice.

Morda pa je imel tudi svoje notranje demone, kajti mučila gaje kronična nespečnost in bil je dovzeten na rane na želodcu. Enzo Ferrari, ki je vedel, da je bil Ascari trdno navezan na svojo družino, ga je enkrat vprašal, zakaj ni nikdar pokazal svoje ljubeznivosti. »Z njimi se hočem soočiti zgrda,« je dejal Alberto. »Nočem, da me imajo preveč radi. Verjetno me bodo potem hitreje preboleli, če bom kdaj umrl.«

Tako razmišljanje se je zdelo popolnoma nerazumno za voznika, ki se je na vsakem koraku, če se je le dalo, izogibal raznoraznim nevarnostim, ki se je zelo razmišljujoče ogibal prečkanju mej svojega avta ali samega sebe, in katerega miren in preudaren način vožnje je deloval brez vsakršnega napora, kot da bi hotel pokazati, da ima v primeru kakšne redke napake še vedno obilo znanja, da reši situacijo.

Po svojih dveh naslovih Svetovnega Prvaka se je preselil k Lancii, ki mu je, kot je priznal, ponudila več denarja kot bi mu bil pripravljen plačati Ferrari. Potem ko je večino sezone 1954 presedel na stranskem tiru, ker še Lancie niso bile povsem pripravljene, se je soočil z dirkaško sezono 1955. Na VN Monaka je Ascari z Lancio D50 vodil, ko je nenadoma naredil napako v šikani v pristanišču, zletel v Sredozemsko morje in potonil, njegovo izginotje so dali slutiti le mehurčki na gladini. Pol minute pozneje je na površje pokukala znana svetlo modra čelada in Ascarija so reševalci potegnili na suho. V monaški bolnišnici so mu oskrbeli zlomljeni nos, modrice in ga zdravili za šokom, in Ascariju je bilo po svoji čudežni rešitvi videti prav tako nerodno, kot je bil zanjo tudi hvaležen.

Štiri dni pozneje se je nepričakovano pojavil v Monzi, kjer je Eugenio Castellotti na testiranjih preskušal Ferrarijev športni dirkalnik, s katerim so nameravali nastopiti na naslednji vztrajnostni dirki. Ascari je presenetil vse z besedami, da bi rad odpeljal nekaj krogov, da bi se prepričal, da ni izgubil svojega občutka. Na sebi je nosil jopič in kravato in svojo srečno modro čelado pustil doma, tako da si je sposodil Castellottijevo belo čelado in se podal na pot okrog Monze. V tretjem krogu je Ferrari nepričakovano zletel s steze, in Alberto Ascari je bil mrtev.

Ali je v glavi doživel izpad, posledico monaške nesreče? Ali je prišlo do nenadnega sunka vetra, ali mu je opletajoča kravata za hip ovirala pogled? Ali je sunkovito zavil, da bi se izognil tavajočemu cestnemu delavcu, ali živali – morda celo črni mački?

Srhljiva dejstva so bila, da je Alberto Ascari umrl 26. maja 1955, v starosti 36 let. Tudi Antonio Ascari je imel 36 let, ko je umrl 26. julija 1925; pravzaprav je bil mlajši le štiri dni od Alberta. Tako oče kot sin sta osvojila 13 prvenstvenih zmag, in oba sta umrla štiri dni potem, ko sta preživela hudo nesrečo. Oba sta svojo smrt dočakala na izhodu zelo hitrega, a enostavnega levega ovinka, in oba sta zapustila ženo in dva otroka. Neutolažljiva Mietta Ascari je Enzu Ferrariju dejala, da če ne bi bilo njunih otrok, bi tudi ona rada odšla v nebesa in se pridružila svojemu ljubljenemu Albertu.

Vsa Italija je žalovala izgubo in na dan pogreba je utihnilo celotno mesto Milano, in ob tihem pogrebnem sprevodu naj bi se zbrala množica okrog enega milijona ljudi, oblečenih v črnino. Za prevoz vsega cvetja in vencev je bilo potrebnih kar 15 kočij, medtem ko je na pogrebnem vozu, ki ga je vleklo moštvo črnih vrancev, na vrhu črne krste počivala njegova znana svetlo modra čelada. V Milanskem pokopališču Cimitero Monumentale so Alberta Ascarija položili v grob ob njegovem očetu.

Alberto Ascari je zadnji Italijan, ki je osvojil naslov Svetovnega Prvaka.

Članek je prispeval Tifosi Club.

Napiši komentar

Prosimo Vpišitee za komentiranje
  Naroči se  
Pošlji obvestilo