Skodelica čaja potem pa dirjati z 480km/h – izziv za katerega je vredno umreti!

Guy Martin je živa legenda med dirkači in ljubitelji motociklizma, Britanec pa si je zadal nov izziv, in sicer doseči 300 milj na uro, oziroma 482.8 kilometrov na uro na njegovi Suzuki Hayabusi. Martin je motor v precej slabem stanju od prijatelja kupil pred tremi leti, takrat pa je zanj odštel manj kot 6000evrov. Čeprav je motocikel že sam po sebi zelo hiter, ga je Martin popolnoma predelal, tako da je praktično neprepoznaven. Med drugim je pogonski agregat nadgradil s turbino, tako da zdaj razvije 830 konjskih moči, s predelanim oklepom pa je motocikel iz stoječega štarta že dosegel hitrost 454km/h.

Za tega drzneža pa to ni dovolj, saj želi peljati še 26km/h hitreje in doseži okroglih 300 milj na uro, za ta cilj pa je, tako pravi, pripravljen tvegati tudi najvišjo ceno. “Prišel sem do zaključka, da ko delaš nekaj takšnega, tega pravzaprav ne želiš narediti, če nisi pripravljen umreti,” je povsem v svojem slogu povedal Martin, ki mu podobni izzivi niso tuji, zanje pa je pogosto plačal tudi s polomljenimi kostmi.

“Ko sem začel dirkati, mi je bilo tako všeč, da sem bil pripravljen tudi umreti,” je povedal o svojih dirkaških začetkih. “Štiri ali pet let kasneje sem še vedno dirkal in bil med boljšimi, toda za dirkanje takrat ni bilo več vredno tvegati svojega življenja. Čeprav je dirka na otoku Man (Isle of Man TT) zelo ekstremna, je steza vsako leto ista, kakor tudi rutina.”

Martin v lovu na preostalih 18 milj še vedno izboljšuje motocikel, med drugim, čaka na novo platišče iz ZDA. “Že kar nekaj časa počnem neumnosti, a sem še vedno tukaj, ker vem, kdaj lahko grem še hitreje. Povsem lahko rečem, da nisem zadovoljen z nečem in da ne bom sedel na motocikel. Edini pritisk, ki ga čutim je tik pred začetkom vožnje, tistih nekaj sekund preden speljem, ker pač ne vem, kaj se bo zgodilo zatem. Na motociklu bo veliko prototipnih delov, za katere ne vem, kako se bodo obnašale. Nihče ne ve, saj tega ni poizkusil še nihče.“

Izkušnja visoke hitrosti mu daje poseben občutek, katerega pravi, da je težko opisati. “Tega se z besedami ne da opisati. Lahko rečem le, da dva dni ne morem spati, ko se hitro peljem. 400km/h je razburljivo, toda ko peljem 418 ali 450km/h sem tako nabit z adrenalinom, da ne morem spati.”

Vožnja pri tako visokih hitrostih traja vsega 16 sekund, v tem času pa prevozi eno miljo, oziroma 1600 metrov. “Traja le 16 sekund. V tem času škripaš z zobmi in poskušaš krotiti to zver na progi, ki je dolga eno miljo. To je nekaj novega, nekaj, česar nisem izkusil še nikoli prej. Noro je. Boriš se na vseh področjih, fizično, psihično, povsod.”

Martina bo ob poizkusu naskoka na rekord spremljal njegov oče. “Imava rutino, veva, kaj počneva. Všeč mu je, všeč mu je moja strast do tega. Skočila bova v kombi, se odpeljala po avtocesti, vse pripravila in nato spila skidelico čaja. Potem bom izmeril moč in smer vetra in ko bodo pogoji pravi, bom poizkusil. Le jaz, oče, računalnik, motocikel in podatki.”