Slovo dobrih šefov

Morda morata McLaren in Ferrari res delovati povsem na robu, preden se pokažejo rezultati.

Ron Dennis in Luca di Montezemolo po vsej verjetnosti razmišljata v tej smeri, in temu primerno tudi vladata. Oba več nimata česarkoli dokazovati, pri čemer pa lahko precej izgubita; a vseeno se čutita poklicane, da vzpostavita ustrezni red.

 

Kaj pa, če pride do težav. Kdo se bo poslovil?

Ali se Eric Boullier in Marco Mattiacci sploh lahko počutita varna?

Sploh slednji je na precej tanjšem ledu, glede na to da niso njegove dirkaške povezave nič kaj dosti drugačne od Luigija Chinettija, ki je bil pred desetletji prav tako prvi mož Ferrarija v Ameriki. Okrog njegovega imenovanja pa je prišlo do občutka manjše panike.

Kot bi se vse skupaj nekoč že dogajalo.

Vrnimo se pol stoletja nazaj. V zadnjih tednih leta 1961 je po množičnem odhodu osebja Enzo Ferrari na mesto svojega novega športnega direktorja postavil moža s fenomenalnim imenom Eugenio Dragoni. »Ah, proizvajalec parfumov,« je dejal John Surtees, »in to tak z izrazito strupenimi gornjimi toni. Imel je nekaj povezav, katerim enostavno nisi mogel priti do dna.«

 

 
Surtees ni bil edini Ferrarijev svetovni prvak, ki se ni mogel sprijazniti z Dragonijevim načinom vodenja. Phil Hill je nekoč slučajno slišal del telefonskega pogovora z Enzom –to je bilo do leta 1988 najpomembnejše opravilo kateregakoli športnega direktorja– in v njem je zaznal precej omalovaževalen opis njegove precej solidne vožnje do tretjega mesta v Spaju 1962 z razmeroma nekonkurenčnim avtom; takrat je vedel, da bo njegove zgodbe pri Ferrariju kmalu konec.

Štiri leta pozneje se je Surtees v Spaju razjezil nad Dragonijevim poročilom, v katerem je Enzu potožil, da je »Il Grande John« dovolil konkurenčnemu moštvu vodstvo v trajanju 20 krogov. Nobenega govora ni bilo o tem, da je pripeljal najboljše startno mesto, odpeljal najhitrejši krog in kajpak tudi slavil lepo zmago – in to povrhu vsega še v obupnih vremenskih razmerah.

Do kratkega stika je prišlo že prej v Monaku, kjer je Dragoni samovoljno razporedil avte med dirkače, zadnja kaplja čez rob pa je padla v Le Mansu, kjer je Fragoni obvestil Surteesa, da bo njegov sovoznik Lodovico Scarfiotti odpeljal začetni del dirke, da bi s tem razveselil njegovega strica Giannija, ki je dirko spremljal kot gledalec. Omenjeni stric se je kajpak pisal Agnelli in je bil novi Fiatov šef.

Enzo se je postavil na Dragonijevo stran, a ga že ob koncu leta nasledil s cenjenim novinarjem Francom Linijem, a medtem Surteesa v moštvu že davno več ni bilo. Razmere so bile milo rečeno kaotične, in kdor se spomni logičnega delovanja Jeana Todta, se mu bo vse skupaj zdelo precej nerazumljivo.

 

 
Športni direktorji so kot ameriški predsedniki: le nekaj jih ostane v trajnem spominu – iz dobrih razlogov. En takih je bil nedvomno Jean Todt, ki je moštvo vodil med letoma 1993 in 2007. Drug tak je bil Montezemolo, ko je v letih 1974-75 moštvo končno spravil iz kaotičnega stanja.

V letih pred in po drugi svetovni vojni je dve obdobji moštvo vodil Nello Ugolini. Bolj znan je bil po udejstvovanju v nogometu, konec koncev je moštvo Modena FC spravil na najvišje mesto Serie A. Imenovali so ga »Maestro«, in njegovo delo je bilo uspešno in metodično – in bil je prvi, ki je spoznal pomembnost svojega položaja, saj je Enzo ravno v tistem času prihajal na vedno manj dirk, in sčasoma nanje sploh ni več zahajal.

Ugolini je bil prisoten ob izredni predstavi Tazia Nuvolarija, ko je na Nürburgringu 1935 premagal celotno nemško falango, ter tudi v obdobju prevlade Alberta Ascarija v letih 1952-32. Kmalu zatem pa si je za vse večne čase zaprl vrata v Scuderii; storil je namreč največje možno izdajstvo, potem ko je leta 1956 prestopil Vio Emilia in odšel k Maseratiju.

Od leta 1978 je položaj deset let držal Marco Piccinini. Pomemben pokazatelj njegovih sposobnosti je bilo dejstvo, da je tekom celotne epizode boja med FISA in FOCA ohranjal stike in prijateljstvo z Berniejem Ecclestonom in Maxom Mosleyem, kljub temu da je bil v bistvu njun nasprotnik. Nič čudnega torej, da mu naivni Gilles Villeneuve na koncu sploh več ni zaupal.

 

 
Kako pa je bilo z ostalimi?

Prvi je bil Renzo Saracco. Po dveh letih so ga postavili na stranski tir, prevzel je vodenje Scuderiinega oddelka motociklov. Od leta 1932 je skrbel nad motocikli Norton in Rudge; to moštvo pa je obstajalo le zelo kratek čas.

Sledil je Marco Lolli. Kaj več o njem ni znanega.

Drugo vojno je zaobjel tudi Federico Giberti, ki je moštvo vodil v letih 1934 ter pozneje 1947-51. Njemu je pripadla čast, da je iz Silverstona Enzu poslal dramatični klic, da je Alfa končno premagana. Od nekdaj je bil zvest Scuderii in je v letih 1937-38 pomagal sestaviti prvo Alfetto, po drugi vojni je bil odgovoren za prodajo –kar nikakor ni bila lahka naloga– prisoten pa je bil tudi ob odhodu leta 1961. Vrnil se je že po štirih dneh – in pri Ferrariju ostal še naslednjih 23 let.

Nekdanji novinar Eraldo Sculati je bil »najbolj znan« po tem, da naj Petru Collinsu ne bi sporočil, da mora v Monzi 1956 svoj avto predati prvemu vozniku Juanu Manuelu Fangiu. Po glasnem prepirom s Fangiovim predstavnikom Marcellom Giambertonejem naj bi odhitel v tiskovno središče, in tam pojasnjeval svoje stališče. Čeprav se ta zgodba ne sklada povsem z njegovim sicer mirnim in preudarnim značajem, svojega položaja ni več obdržal prav dolgo.

 

 
Kakor tudi ne njegov naslednik »Mino« Amorotti. Bil je premožen in se je bil sposoben z Enzom pogovarjati brez vsakršnega strahu, njegov največji doprinos k Ferrarijevi slavi pa je bila najdba in nakup zemljišča blizu Maranella, kjer so pozneje postavili novo tovarno.

Novinar je bil tudi Romolo Tavoni, ki je v moštvu vzdržal štiri sezone, in to kljub tragedijam, ki bi pretresle tudi precej močnejše osebnosti. Ni imel ravno srečne roke: kmalu po njegovem prihodu na vodilno mesto leta 1957 je na testiranjih umrl Eugenio Castellotti, pozneje istega leta je na dirki Mille Miglia v množico zletel Alfonso de Portago; leta 1958 sta umrla Luigi Musso in Peter Collins; in na koncu je v Monzi 1961 med množico odletel še Wolfgang von Trips. Tavoni je že prej zaprosil za svoje prejšnje delovno mesto tiskovnega tajnika, a so ga nekako prepričali v nadaljevanje. Za »nagrado« ga je v Reimsu 1959 fizično napadel Jean Behra, po smrti prijatelja von Tripsa pa so mu preprečili prihod na pogreb. Sčasoma je odšel iz moštva, in nikdar več se ni vrnil.

Lini je ostal le eno leto –Poletje ljubezni– a je uspešno popravil številne mostove, ki jih je za sabo porušil ognjeviti Dragoni, medtem ko je njegov zaupni svetovalec Franco Gozzi, ki bi za Enza zastavil tudi svoje življenje, položaj prevzel za naslednja tri leta.

 

 
Mirni Švicar Peter Schetty je imel ustrezne lastnosti: diplomi iz ekonomije in političnih znanosti, kakor tudi lastne dirkaške izkušnje, med drugim je leta 1969 za volanom Ferrarija osvojil prvenstvo v gorskih vzponih. Po zelo uspešni sezoni športnih dirkalnikov 1972, kjer je Ferrari dobil vse dirke, na katerih je nastopil, se je vrnil v družinsko podjetje.

Od Innocentija so pozneje poklicali Alessandra Colomba. Kot inženir je imel kaj pokazati –njegovo šasijo Formule 1 so zgradili v Veliki Britaniji– a proti tehničnemu geniju Maura Forghierija ni imel možnosti niti na tehnični, niti na politični strani.

Precej bolj je bil vlogi ustrezen Daniele Audetto, njegov imidž je vključeval sončna očala in obvezno odpetih nekaj gornjih gumbov na srajci, pod katerimi je razkrival medaljon. Vseeno ni zmogel stopiti v čevlje, ki jih je za seboj pustil Montezemolo. Lauda se z njim nikdar ni sprijaznil in njegovega odhoda po koncu sezone 1976 tudi ni objokoval.

Če pa bi Niki vedel, kako se bodo leta 1977 stvari razvijale pod Robertom Nosettom, tipičnim predstavnikom birokracije, pa bi si verjetno o svoji oceni Audetta dodobra premislil.

Fiatov mož Pier Giorgio Capelli je moštvo vodil leta 1988 in je bil zadnji, ki ga je na ta položaj postavil sam Enzo Ferrari. Izkazal se je le kot začasno rešitev, podobno kot sta to bila tudi Claudio Lombardi (priznani inženir, ki so ga na ta položaj postavili leta 1991) in Sante Ghedini (1992-93).

 

 
Tega pa ne bi mogli reči za Cesara Fioria. Družinsko je bil možno povezan z znamko Lancia, imel je diplomo iz političnih znanosti in dolgo vrsto uspehov na najvišjem nivoju relija ter bil za ta položaj zelo ustrezen. Kljub temu se je sporekel z Alainom Prostom in po Monaku 1991 je odletel iz moštva.

Gre pač za zelo zahtevno delo, ki je prežvečilo in izpljunilo preveč dobrih mož.

Glede na to da je Domenicalli stopil v čevlje Jeana Toda –ki so znotraj večji kot zunaj!– in da je njegov šef občasno lahko upravičeno rekel »hej, to bi lahko tudi jaz opravil bolje«, je bil verjetno uspeh že, da je na tem mestu sploh vzdržal tako dolgo.

OK, resnično ni niti Lincoln niti Kennedy, ni pa bil niti James Buchanan ali Andrew Johnson, ki veljata za dva od najslabših ameriških predsednikov. Niti ni bil Ross Brawn.

Naj živi novi šef?

Članek prispeval Tifosi Club.