Je Ferrari naredil napako z menjavo Raikkonen – Leclerc?

Sezona 2019 je po obilici upanja v taboru moštva Ferrari po vzpodbudnih rezultatih na testiranjih, na koncu prinesla novo razočaranje. Poskočni konjiček iz Maranella je še eno prvenstvo končal na drugem mestu. Prvi med poraženci. Tudi letos so bile napake v moštvu rdečih pogoste, toda največja in verjetno najdragocenejša je bila storjena že lani, enajstega septembra, ko so se odločili prekiniti sodelovanje s Kimijem Raikkonenom, na njegovo mesto pa posesti Charlesa Leclerca.

Čeprav talent in hitrost mladega Monačana nista vprašljiva, pa se zdaj, ko pogledamo nazaj, zdi da se je napredovanje zgodilo vsaj eno, če ne dve sezoni prezgodaj. Leclerc si je pridobil kar nekaj simpatij, ko je v dirkalniku moštva Sauber, nekakšnega neuradnega Ferrarijevega B moštva, ki služi kot valilnica Ferrarijevega dirkaškega podmladka, osvojil nekaj točk. Kot novinec je na četrti dirki sezone v Azerbajdžanu že vknjižil šesto mesto, na preostalih 17 dirkah pa še devet uvrstitev med dobitnike točk.

Istočasno pa je vse simpatije pri vodstvu Ferrarija, tifozih in italijanskih medijih, ki nosijo kar nekaj vpliva na dogajanje v moštvu Ferrarija, izgubil Raikkonen, ki po trinajstih letih ostaja zadnji Ferrarijev prvak. Prav mediji so Finca obtoževali nemotiviranosti in zavladalo je prepričanje, da bi Ferrari lahko v prvenstvu konstruktorjev premagal Mercedes, če bi Ledeni mož vozil bližje nivoja moštvenega kolega, Sebastiana Vettla.

Predvsem je z Raikkonenom potrpljenje izgubljal nekdanji predsednik Ferrarija Sergio Marchionne, ki je Finca priganjal že pri pogajanjih za sezono 2018, njegova zadnja odločitev, preden je julija lani umrl zaradi zapletov po operaciji, pa je bila prav zamenjava Raikkonen – Leclerc.

Leclerc je že na drugi dirki sezone v Bahrajnu pokazal izjemno hitrost in še enajst krogov pred koncem vodil z lepo prednostjo, dokler ni prišlo do okvare njegovega pogonskega agregata. Monačan je zdrsnil na končno tretje mesto, na svojo prvo zmago pa je potem moral počakati vse do dirke v Belgiji.

Bolj ko se je sezona odvijala, bolj je postajalo jasno, da se povečujejo tudi napetosti v dirkaški zasedbi. Pogosto smo bili priča napetim radijskim pogovorom o menjavah mest, do prvega, a ne največjega, izbruha pa je prišlo na VN Rusije. Potem ko je Leclerc na kvalifikacijah v Ferrarijevi domači Monzi prelomil dogovor in odklonil pomoč Vettlu v obliki zavetrja, s čimer je osvojil najboljši štartni položaj, je v Sočiju Vettel izkoristil zavetrje na štartu in s tretjega štartnega mesta prevzel vodstvo na dirki.

Moštvo je želelo, da Nemec predse spusti Leclerca, kar naj bi se dogovorili pred dirko, štirikratni svetovni prvak pa ni želel upočasniti in po nekaj krogih je postalo jasno, da tudi Leclerc ne more voziti enako hitro kot takrat vodilni moštveni tekmec. Sledilo je pritoževanje Leclerca in zlovešč odgovor po radijski zvezi iz moštva, da bodo to “uredili s postankom”. Vettel je res na svoj postanek zapeljal precej prepozno z vidika strategije, saj je po stezi vozil s povsem uničenimi gumami, kar ga je stalo mesta proti Leclercu. Po postanku se je na stezo vrnil tik za moštvenim kolegom, njegov morebiten naskok in ponoven prevzem vodstva pa je ustavila nepričakovana okvara hibridnega dela pogonskega sklopa.

Timing okvare Vettlovega dirkalnika se je na prvi pogled zdel zelo sumljiv, a dlje od teorij o namerni pomoči Leclercu seveda ni prišlo. Napetosti so zatem bolj ali manj potihnile do dirke v Braziliji. Tam je Leclerc v 66. krogu dirke iz zavetrja presenetil Vettla, ta pa je želel vrniti “uslugo” pri tem pa je prišlo do trčenja med njima in oba rdeča dirkalnika sta predčasno končala dirko.

Dirkača sta seveda s prstom kazala drug na drugega in čeprav se je zdelo, da je napako storil Vettel, ki je po prehitevanju peljal proti sredini steze, kjer je vozil Leclerc, je nekaj profesionalnih dirkačev večji del krivde pripisalo Monačanu, ki bi po nepisanem pravilu, ki velja med dirkači, moral preprečiti trčenje, saj je bil Vettel že pred njim in je s tem smel narekovati linijo v prihajajoči ovinek.

Dirkača Ferrarija nista bila le v obračunu za mesti na dirki, temveč tudi za mesto v končnem vrstnem redu. Leclerc, ki si je zagotovo želel premagati Vettla v točkovanju prvenstva, saj bi mu to na začetku prihodnje sezone lahko prineslo favoriziran status v moštvu, je imel tako dodaten razlog, da ni želel popustiti moštvenemu tekmecu in preprečiti trčenja.

Ob koncu sezone lahko rečem, da je moštvo Ferrari letos (spet) razpadlo. Odpovedalo je vse, kar je lahko. Od težav z povezavo podatkov iz vetrovnika, ki je upočasnila razvoj dirkalnika do poletnega premora, do taktik pa do vodstva moštva in odnosov med dirkačema. Šef moštva, Mattia Biotto, ki  in taktiki so bili postavljeni v položaj, kjer so morali misliti na to, kako prikrojiti taktiko na dirki, da bi ugodili obema dirkačema, namesto da bi se osredotočali zgolj na to, kako premagati Mercedesova (in Red Bullova) dirkača.

Lahko rečemo, da je bil Ferrarijev dirkalnik nekoliko boljši, vse ostalo pa nekje enako, kot lani. Le odnosi med dirkačema, ki so zelo pomemben dejavnik, so se skisali na tretjo potenco.

Vodstvo je odpovedalo, ker je že v štartu ugodilo pritiskom (italijanske) javnosti in je sprejelo sentimentalno odločitev v spomin na Marchionneja, da Leclerc postane dirkač Ferrarija. Namesto, da bi Monačanu dali predpogodbo za 2020 ali 2021, so ga v ranljivi fazi vzpona moštva takoj posedli v dirkalnik in postavili pod pritisk, kjer je na vsak način želel premagati Vettla. To je nedvomno moštvu bolj škodilo, kot koristilo. Lecler je letos vozil, da premaga Vettla, ne da osvoji prvenstvo.

Odnosi med Vettlom in Raikkonenom so bili vse prej, kot napeti, poleg tega pa je Raikkonen najbolj izkušen dirkač v karavani Formule 1 in z njegovimi izkušnjami bi Ferrari lahko vodil razvoj naprej, harmonija med dirkačema pa bi ekipi omogočila, da se osredotoči le na tekmece iz drugih ekip, namesto da mora ob vsem delu, misliti še na to, da kateri izmed dirkačev ne bo osebno užaljen. Leclerc se o razvoju dirkalnika v eni sezoni pri Sauberju ni naučil veliko, toda tudi, če so ga posedli v dirkalnik v sezoni 2019, bi mu lahko Binotto jasno dal vedeti, da je njegova misija letos, da se uči od Vettla, ne pa, da je prek medijev v začetku sezone dajal vtis, da si lahko Charlec s premagovanjem Vettla pridobi primarni status, katerega naj bi na prvih dirkah užival Nemec, s čimer je le prižgal vžigalno vrvico bombe, ki je naposled škodila moštvu.

Seveda je Leclerc pokazal boljše rezultate, kot Raikkonen lani, toda število pole positionov in zmag je zavajajoče, saj je bil dirkalnik glede na povprečje časov letos okrog 0.3 sekunde bližje Mercedesu, kot lani. Kljub temu je Leclerc letos zbral 264 točk, Raikkonen pa lani 251, torej le 13 manj, s tem da je Finec odstopil štirikrat, Leclerc pa letos dvakrat. Na drugi strani je Raikkonen letos v Alfi Romeo osvojil 43 točk, kar je celo štiri več, kot Leclerc lani (39). To le priča dejstvu, da Raikkonenovi rezultati niso bili tako slabi, da bi bila menjava nujna.

Toda napaka je zdaj storjena in pred prihodnjo sezono je na šefu moštva, da najde rešitev, kako oba dirkača usmeriti v skupni cilj in jima pojasniti, da pri Ferrariju dirkaš za moštvo, ne zase. Del Ferrarijeve težave je že v tem, da Binotto opravlja vlogo šefa moštva in tehničnega šefa. Za prvo nalogo morda ni najboljši, zato bi se morda moral osredotočiti le na drugo. Ne nazadnje bo tudi olajševalnih okoliščin za Leclerca iz sezone v sezono manj. Potem, ko Ferrarija kljub visokim pričakovanjem ni rešil Fernando Alonso, niti Vettel, zdaj tifozi vse upe polagajo v Leclerca. Monačan je morda osvojil njihova srca in simpatije pri vodstvu ekipe, ter najpomembneje tako želeni status prvega dirkača, a z vsem tem v paketu dobiš tudi včasih (pre)visoka pričakovanja. V F2 se že kali novi mladi up Mick Schumacher, ki s svojimi rezultati, še bolj pa s svojim priimkom pri navijačih Ferrarija uživa veliko podporo. Dovolj bo le nekaj spodrsljajev, da se bodo pojavili pritiski na Ferrari, naj v svoj dirkalnik posede M. Schumacherja.