Bi območja počasne vožnje delovala v Formuli ena?

Po hudi nesreči Julesa Bianchija v Suzuki je formula ena te dni že v Rusiji, saj bo že ta konec tedna naslednja dirka svetovnega prvenstva. Od nesreče ni minilo niti teden dni, zato ne preseneča, da je le ta glavna tema pogovorov.

Med številnimi debatami se veliko premleva o tem, kako v bodoče preprečiti takšne dogodke. Kot rešitev se znova pojavljajo pokrite kabine dirkačev, predlagana pa je tudi uveljavitev tako imenovanih počasnih območij na stezi, ki so bila že preizkušena na letošnji dirki za 24 ur Le Mansa.

Dirkači mimo mesta nesreče vozijo s hitrostjo 60km/h, zaradi česar ni potrebe po varnostnem avtomobilu, prekrškarje pa se kaznuje s petimi sekundami kazenskega postanka v boksih za vsak kilometer na uro prehitre vožnje.

Ko so se dirkači približevali območju nesreče, oziroma območju počasne vožnje, so bili opozorjeni s tablo “Next Slow” ter rumeno lučjo na semaforju in rumeno zastavo. Vožnjo smo morali upočasniti na 60km/h, do naslednje table z napisom “Slow”, saj je ta stala na zadnjem sodniškem mestu pred mestom nesreče. Naslednje sodniško mesto pa je izobesilo zeleno zastavo, kot znak za konec počasnega območja vožnje.

V počasnem območju je bilo prepovedano vsakršno prehitevanje, kakor to v formuli ena sicer velja že sedaj, le da morajo dirkači skozi območje rumenih zastav zgolj voziti počasneje, kot ponavadi, maksimalna dovoljena hitrost pa ni določena (zdaj je določen maksimalen čas sektorja, v katerem se je zgodila nesreča).

V formuli ena bi tako povsem lahko povečali varnost, morda celo z uporabo omejevalnika hitrosti, ki ga dirkači uporabljajo pri vožnji skozi bokse. Toda poraja se vprašanje, ali bi bila takšna rešitev tudi dejansko primerna za formulo ena, saj so dirke časovno omejene na dve uri, krogi pa precej krajši.

“Verjetno bi, v nekaj redkih primerih,” meni Jon Lancaster, dirkač serije GP2, ki je nastopil tudi na dirki 24ur Le Mansa. “V Le Mansu se je ta rešitev obnesla zaradi dolžine kroga, saj ni potrebno upočasniti cele dirke zaradi nesreče na enem delu. Pri formuli ena bi lahko poskusili enako, toda le v ovinkih, kjer ni potrebno naglo in morda nevarno upočasniti z 250km/h.

Če bi dirkalnik obtičal in bi ga bilo treba le potisniti za varnostno ogrado, bi lahko uporabili počasna območja vožnje, da bi na preostalih delih steze dirka potekala naprej, toda v takšnih primerih je ponavadi uporabljen varnostni avto.

Nesreča Julesa Bianchija ni imela veze s samo hitrostjo, saj je s steze zletel zaradi aquaplaninga, tako kot Sutil. Po mojem mnenju tam ne izletni coni ne bi smelo biti dvigala, saj dirkač, ne glede na to, kako počasi vozi, nima oblasti nad dirkalnikom. Sutil je izgubil oblast, zato drug dirkalnik s podobnimi težavami preprosto ni mogel končati drugje, kot na istem mestu.

Sam menim, da je v takših primerih bolje, da dirkalnik trči v drug dirkalnik, saj so ti izdelani da vsrkajo energijo pri trčenjih z vseh možnih kotov. S tem bi bili sodniki na varnem, Charlie Whiting pa bi imel več časa presoditi, ali je potreben varnostni avtomobil ali pa celo prekinitev dirke.

Druga možnost je, da bi na čimveč ovinkov postavili žerjave, tako kot v Monaku, ki lahko delujejo izza varnostne ograde.

Z Julesom sva dirkala ko sva bila stara 13 let in vem, da je pameten ter nadarjen dirkač, ki ga spoštujem sam pa tudi drugi dirkači. Sodniki so mahali z dvojnimi rumenimi zastavami, ki jasno signalizirajo veliko nevarnost in prepričan sem, da je njihova opozorila upošteval in upočasnil.

Šlo je za grozno nesrečo v težkih pogojih, a se moramo iz nje naučiti, da se kaj podobnega v bodoče ne bo zgodilo. Pogosto kritizirane asfaltirane izletne cone bi v tem primeru morda pripomogla k blažjim posledicam. Če se spomnite pred nekaj leti, ko je Liuzzi na Nurburgringu skoraj trčil v dvigalo..na voljo je imel dovolj asfaltne izletne cone, da je dovolj upočasnil dirkalnik in se izognil hujšemu trku,” je še dodal Lancaster.