Mednarodni praznik žensk, ki smo ga praznovali včeraj, ni pomemben samo za milijone žensk in deklet po celem svetu, temveč tudi za zaposlene v Wolfsburgu, ker so Nemci in Nemke 8. marca leta 1950 izdelali prvi Volkswagnov serijski transporter. Leta 1956 so proizvodnjo modela transporter preseli na današnjo lokacijo (Hannover-Stöcken).
Vse skupaj se je začelo odvijati že leta 1947, ko je tedanji nizozemski uvoznik vozil znamke Volkswagen obiskal tovarno v Wolfsburgu, kjer je med obiskom proizvodnje opazil legendarni ‘Plattenwagen’, ki so ga tam uporabljali kot interno motorizirano transportno sredstvo za prevoz različnega tovora med oddelki v tovarni. Kmalu zatem je Ben Pon tedanjemu vodstvu prvič predstavil idejo o tovorni različici modela ‘hrošč’, ki jo je hitro podprl tudi tedanji prvi človek (Heinrich Nordhoff) znamke Volkswagen. Tako so že leta 1949 ustvarili prve štiri vozne prototipe (dva poltovorna primerka, kombi furgon in minibus, ki so ga dostavili podjetju Mülhens, znanemu proizvajalcu kozmetike, ki ga poznamo predvsem po kolekciji z oznako 4711).
Večino mehanskih sestavnih delov za novi transporter (interna oznaka: tip 29) je prispeval tedanji ‘Käfer’ (hrošč tip 1), čeprav obstaja med njima velika razlika, ker ima prvi transporter drugačno zasnovo nosilne šasije in posledično nekoliko bolj ‘samonosno’ karoserijo. Tudi vgrajeni pogonski sklop (delovna prostornina motorja: 1131 kubičnih centimetrov, 18 kW/24 KM pri 3300 vrtljajih v minuti) v tem avtomobilu, ki je lahko prevažal tudi po 8 oseb, je prispeval model ‘hrošč’. Enostavna zasnova prvega transporterja je uporabnikom omogočala hitro odstranitev morebitnih odvečnih potniških sedežev in pretvorbo v robustno tovorno vozilo s 750 kilogrami nosilnosti ter 4,6 kubičnega metra uporabne notranjosti v potniški kabini. Do konca leta 1950 (v približno devetih mesecih) so Nemci izdelali že več kot 8.000 primerkov tega uporabnega avtomobila, ki si je zaradi svoje uporabnosti, zanesljivosti in tedaj ter tudi kasneje zelo cenjenega minimalizma kmalu prislužil kultni status.
Svoj delež pri uspehu prve generacije ima tudi zelo ugodna prodajna cena (5.850 nemških mark), ker si je ta kombi posledično lahko privoščilo veliko nemških obrtnikov, državnih ustanov ter številna podjetja. Zelo pa je postal cenjen tudi v tujini, kjer so ga kupcem predstavljali kot tedanji ‘Wirtschaftswunder Deutschland’ simbol. Že leta 1951 so nastale tudi prve ‘lifestyle’ različice modela transporter (‘Sonderausführung 22’, znana tudi kot ‘Camping-Box’), ki so jo za potrebe Volkswagna izdelovali pri podjetju Westfalia, in to vse do leta 1958. Tej različici so kasneje sledile še številne druge počitniško usmerjene variante (SO -23, SO-34, SO-35, SO-33, SO-42, SO-44 in SO-45) Volkswagnovega kombija, ki so poskrbele za nastanek kultnega statusa tega avtomobila, ker sodi med prve spiritualne predhodnike današnjih avtodomov, takrat imenovanih ‘Heim auf Rädern’ (‘home on wheels’).
Prvi jubilejni primerek s serijsko številko 100.000 je nastal leta 1954. V tistih časih so Nemci vsak delovni dan naredili po 80 primerkov tega modela, ki so ga kupcem že takrat ponujali v tridesetih različicah. Več jih enostavno niso mogli izdelati, ker je njegovo proizvodnjo omejevala proizvodnja modela ‘hrošč’. Zato so takrat sprejeli odločitev o postavitvi nove tovarne, kjer bi izdelovali samo model transporter. Na razpis glede možne lokacije nove tovarne se je prijavilo približno 200 nemških mest in krajev, vendar je Nordhoff izbral lokacijo Hannover-Stöcken, ki jo poznamo še danes. Proizvodnjo na tej novi lokaciji, ki je obsegala zemljišče v velikosti 1,1 milijona kvadratnih metrov, so Nemci zagnali 8. marca leta 1956. Kot zanimivost velja omeniti ‘Volkswagnov vlak’, ki je vsak delovni dan ob 14:10 pobral večino zaposlenih (približno 3.000) in jih iz Hannovra odpeljal v domači Wolfsburg.
Tako je do konca leta 1967 v Nemčiji nastalo približno 1,83 milijona primerkov prve generacije modela transporter, ki je znan tudi po ljudskem imenu ‘Bulli’. Še nekaj zanimivosti. Prvi izdelani zaprti (furgon) serijski primerki modela transporter na voznikovi strani niso imeli dodatnih bočnih vrat, medtem ko so sopotnikovo bočno stran zaznamovala dvojna krilna vrata. V juniju leta 1951 so se takšna vrata ob doplačilu lahko pojavila tudi na voznikovi strani, odprtino z oknom na zadku smo dobili šele leta 1955, ko so Nemci preselili rezervno kolo iz zadka v prednji del avtomobila. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je pogonska moč poskočila na 25 kW/34 KM, Američani so poznali edino različice s 31 kW/42 KM (od leta 1963 naprej so to možnost ponujali tudi kupcem v Evropi). Z vgrajenim 1,5-litrskim bencinskim motorjem je transporter lahko prvič dosegel največjo hitrost 100 km/h. Leta 1965 dobi transporter današnjo 12- voltno električno napeljavo. V Nemčiji izdelanim primerkom prve generacije modela transporter se je kasneje pridružil še milijon izdelanih sorodnikov v Braziliji, ki so jih izdelovali do leta 2000.
Danes je na območju Hannovra v dveh tovarnah (Hannover-Stöcken & Hannover-Limmer ) zaposlenih približno 12.200 ljudi, ki izdelujejo modele transporter in amarok, poleg tega pa v tem obratu nastajajo tudi karoserije za porsche panamera.
Če želiš, nam lahko prek PayPala hitro in varno nameniš donacijo. Vsak prispevek nam pomaga, vaša ekipa Svet hitrosti!
Donirate lahko na tej povezavi ->Doniraj