33 let od smrti Gillesa Vileneuva

Avtor prispevka: , objavljeno 8. maja 2015 .

Le malokrat je voznik s tako dokaj povprečno statistiko (6 zmag, 2 najhitrejši startni mesti, 8 najhitrejših krogov) poskrbel za toliko navdušenja kot Gilles Villeneuve. A seveda statistika ni vse; stvar je precej globlja. Dejstvo je, da je Gilles osvojil neprimerno več src kot GP zmag, in nekateri precej uspešnejši vozniki so lahko o tovrstni popularnosti le sanjali. Eno so gole statistične številke, drugo pa je način vožnje.

Za razliko od nekaterih podobno popularnih voznikov pa Gilles ni imel ljubiteljev le na tribunah, ampak tudi v paddocku in v tiskovnem središču, kajti izven stez je bil mali Kanadčan zelo prijeten možak, kar je bilo že takrat bolj kot ne izjema. A daleč najbolje ga je bilo spremljati sredi kakega boja na stezi, kajti tako neizprosnega dirkača svet že kar nekaj časa ni videl; vedno je bil na sami meji možnega, občasno jo je tudi prekoračil, tu in tam tudi s spektakularnimi posledicami. Njegov manijaški način vožnje je povsem ustrezal vročekrvnim Tifosijem, ki so svoje svetnike izbirali bolj po osebnosti, kot pa po rezultatih; tipični primer je recimo Jean Alesi, ki se ni mogel nikdar pohvaliti s kakimi res izvrstnimi dosežki, je pa bil en najbolj priljubljenih voznikov svojega časa. Villeneuve v Ferrariju je bila kombinacija, ki je ni bilo moč preseči.

Gilles Vileneuve

A do nje skoraj ni prišlo.

Franko-Kanadčan je začel svojo dirkaško pot v domači Kanadi kot voznik nekakšnih motornih sank, in je postal državni prvak. Prav v tem tekmovanju se je moral naučiti umetnosti speljevanja v vseh mogočih pogojih in podlagah, kar mu je pozneje tekom kariere voznika Formule 1 prišlo še kako prav. Razen tega je prav v tem tekmovanju razvil svoj zelo specifični stil vožnje. Po osvojitvi naslova v motornih saneh je presedlal v Formulo Ford, in po osvojitvi Quebeškega prvaka FF se je preselil v Formulo Atlantic.

Villeneuve je bil velika zvezda teh tekmovanj in je bil na poti do svojega drugega naslova, ko sta se leta 1976 na prvenstveni dirki v Trois-Rivières kot gostujoča voznika pojavila James Hunt in Alan Jones. Oba GP voznika sta bila na njuno zgroženost hudo poražena s strani povsem neznanega mladca. V naslednji sezoni, v kateri je Hunt branil naslov Svetovnega Prvaka, Anglež še vedno ni pozabil neverjetne vožnje mladega Kanadčana in slednjič je s svojim pripovedovanjem le uspel prepričati vodstvo moštva McLaren, da mu je na VN Velike Britanije ponudilo sedež v tretjem dirkalniku. Avto je bil nekoliko starejše specifikacije od dirkalnikov Jamesa Hunta in Jochena Massa, in za kakšnega nevednega opazovalca je bil njegov nastop povsem brezupen. Steza v Silverstonu je imela le osem zavojev, in neznani Kanadčan se je vrtel v praktično vsakem od njih – a nikdar več kot enkrat v vsakem. Pozneje je dejal, da je iskal gornje meje svojega avta, in mejo je našel šele takrat, ko je pač šel preko nje, in posledica je bilo vrtenje. A kljub temu je, brez da bi poznal avto ali dirkališče, svojega starega McLarna M23 postavil na deveto startno mesto, za eno mesto je prehitel celo rednega voznika Massa! Med dirko je imel precej smole; zaradi namišljene tehnične težave, ki je sploh ni bilo, je brez potrebe v boksih izgubil dva kroga in dirko končal šele na enajstem mestu. A do omenjenih težav je zlahka vozil pred Massom, ki je dirko končal na četrtem mestu. A šef moštva Teddy Mayer je bil bolj pozoren na število vrtenj kot pa na dirkaški tempo, in se Villeneuvu ni več odločil ponuditi nove priložnosti. Kariere Gillesa Villeneuva kot voznika Formule 1 je bilo videti konec, še preden se je sploh prav začela. McLaren je na njegovo mesto vpoklical Francoza Patricka Tambayja, medtem ko je Villeneuve povsem nepričakovano dobil priložnost pri Ferrariju. Avstrijec Niki Lauda je predčasno prišel do svojega drugega naslova Svetovnega Prvaka in šokantno zapustil Ferrarija še pred koncem sezone, tako da se je nenadoma izpraznilo mesto vodilnega avta v tekmovanju! Naslednja dirka po Laudovem odhodu je bila v Kanadi, in Enzo Ferrari se je spomnil na hitrega, a nekoliko trčenega Kanadčana, in mu ponudil prazni sedež. Villeneuve je tudi tokrat sedel v tretjem avtu s številko 21, a je dirko končal na zadnjem mestu, potem ko se je med dirko zavrtel in izgubil veliko mest. Priložnost je dobil še na zadnji dirki sezone na Japonskem, kjer pa je prišlo do trka med Villeneuvom in Ronniejem Petersonom, po katerem je Ferrarija katapultiralo v zrak in med prevračanjem je zletel preko ograje in do smrti pokosil nekaj gledalcev, ki so bili na sicer prepovedanem mestu. A tokrat je Gilles preživel…

Villeneuve je ostal Ferrariju zvest ves preostanek kariere. Leta 1978 so se ga skoraj odkrižali, a je svoj status rešil z zmago na domači dirki v Montrealu, na stezi Ile-de-Notre-Dame; ta steza se dandanes imenuje Circuit Gilles Villeneuve. Leta 1979 je bil njegov moštveni sovoznik Južnoafričan Jody Scheckter, in oba sta v prvenstvu končala na prvih dveh mestih. Iz časovne distance je pravzaprav težko reči, kdo bi si naslov bolj zaslužil, a dejstvo je, da bi bil ob identičnih rezultatih Gilles prvak, če bi pravilnik točkovanja spremenili le za malenkost; a to je druga zgodba. V dolgoročnem spominu pa so ostale njegove neverjetne predstave na stezah, predvsem dvoboj z Renéjem Arnouxom za drugo mesto na VN Francije, pa vratolomna vožnja po treh kolesih v Zandvoortu, in pa seveda neverjetna predstava na prvem kvalifikacijskem treningu v Watkins Glenu, kjer je bil v dežju od ostalih, ki so šli na stezo, hitrejši za devet sekund!

Po tako dominantnem letu je bilo moč pričakovati, da bo Ferrari svoj uspeh nadaljeval tudi v letu 1980; a ta sezona je v Ferrarijevi zgodovina zapisana kot ena najslabših sploh. Gilles je v vsej sezoni prišel le do šestih točk, kar pa je bilo trikrat več od njegovega moštvenega kolega Scheckterja, ki se je po koncu sezone tudi odločil skleniti svojo dirkaško pot. Leta 1981 je Scheckterja zamenjal hitri Francoz Didier Pironi, Gilles pa je nov dirkalnik 126CK z 1.5-litrskim turbo motorjem spravil do dveh komaj verjetnih in nepozabnih zmag v Monaku in v Jarami.

Sezona 1982 je bila več kot obetavna. Harvey Postlethwaite je zasnoval prvega pravega Ferrarija z »ground effectom« – 126 C2. Avto je bil konkurenčen od samega začetka, in ko so moštva pod okriljem FOCA bojkotirala dirko za VN San Marina v Imoli, sta Pironi in Villeneuve dirko obrnila povsem v svoj prid, edino pravo konkurenco pa je lahko nudil le Renault – ki pa je z obema avtoma odstopil že dokaj kmalu. Nekaj krogov pred koncem so dvojno vodstvo – Villeneuve pred Pironijem – nekoliko zamešali; Pironi je v zadnjem krogu v zavoju Tosa prehitel presenečenega Villeneuva in prišel do svoje prve zmage pri Ferrariju. Gilles se je počutil izigranega in izdanega, in s Pironijem ni več spregovoril besede.

Dva tedna pozneje sta bila pred VN Belgije v Zolderu Pironi in Villeneuve vpletena v boj za najvišja startna mesta. Pironiju je šlo nekoliko bolje, a v zadnjih minutah kvalifikacij je Villeneuve zapeljal na stezo na enega svojih zadnjih hitrih krogov. Žal je sredi njega naletel na počasi vozečega Jochena Massa, in po zelo tragičnem nesporazumu, ko sta oba hkrati zapeljala na desni rob steze, je prišlo do neizogibnega trka. Ferrari je naredil nekaj salt in se povsem raztreščil, nesrečni Villeneuve pa je odletel iz avta in obležal ob stezi. Še isti večer je umrl v bolnišnici.

Gilles Villeneuve še naprej ostaja nepozaben, kombinacija rdečega Ferrarija s številko 27 –s katero pa je v bistvu nastopal le v letih 1981 in 1982!– pa je ena najbolj znamenitih v vsej zgodovini Formule 1.

Članek je prispeval Tifosi-Club.si

Če želiš, nam lahko prek PayPala hitro in varno nameniš donacijo. Vsak prispevek nam pomaga, vaša ekipa Svet hitrosti!

Donirate lahko na tej povezavi ->Doniraj